»Ne sodim med tiste, ki vidijo v moderni tehnologiji izključnega krivca za kakovost odnosov modernega časa in zlo, ki ga je potrebno popolnoma prepovedati. Nikakor ne. Sodim med tiste, ki verjamejo v prednost neposrednih odnosov in interakcij (tako prijetnih kot neprijetnih), in malo tudi med tiste, ki jih občasno napade anksioznost zaradi možnosti, ki jih neotipljivi svet prinaša. Sem absolutni podpornik zmernosti na tem področju,« pravi tokratna predavateljica Nina Babič, univ. dipl. psih., certificirana voditeljica Familylabovih seminarjev za starše, mladostnike in strokovne delavce. Žarišče njenega dela je komunikacija z otroki in mladostniki o tabu temah. Zaposlena je kot šolska svetovalna delavka in nudi dodatno strokovna pomoč učencem s čustveno vedenjskimi težavami in stiskami psihološke vrste. Dnevno se srečuje s stiskami mladih zaradi nekontroliranega komuniciranja z vrstniki v virtualnem svetu, ki se ob sporih stopnjuje iz agresivnosti v različne oblike nasilja (hote ali nehote). Enako velja za zaplete v vedno več različnih vrstah virtualnih odnosov – prijateljskih, manj prijateljskih, naključnih in ja, tudi ljubezenskih. Za nekoga, ki ni odraščal s temi možnostmi, je zelo verjetno, da bo mlade težko razumel. Razsežnosti so neverjetne, konkretna pomoč zapletena in kompleksna. »Splača se delati na preventivi – opolnomočiti mlade, da se bodo znali postaviti zase tudi virtualno in hkrati spoštovati meje integritete drugih, čeprav jih velikokrat ne vidijo in ne čutijo. Kaj je naša vloga in ali se sploh splača posegati v svet, ki ga slabše poznamo in dojemamo kot oni, ki so vanj rojeni? Čigava odgovornost je, da šestletniki prebijejo večino prostega časa na pametnih telefonih in da 10-letniki prihajajo v stik z vsebinami, katere so, nekoč, komaj razumeli 16-letniki? Na koncu se bomo dotaknili še večnega vprašanja – ali nasilne računalniške igrice sproščajo agresivnost ali ustvarjajo nasilne mladostnike?
